Eden glavnih vplivov evropskega kolonializma je bil na prakso spreminjanja gojenja ali zasukanega kmetijstva. To je tradicionalna kmetijska praksa v mnogih delih Azije, Afrike in Južne Amerike. Ima veliko lokalnih imen, kot so Deading v jugovzhodni Aziji, MILPA v Srednji Ameriki, hitemen ali tary v Afriki in Chena na Šrilanki. V Indiji so Dhya, Penda, Bewar, Nerad, Jhum, Podu, Kbandad in Kumri nekateri od lokalnih izrazov za zasukano kmetijstvo.
Pri spreminjanju gojenja se deli gozda režejo in zgorejo v vrtenju. Seme sejajo v pepelu po prvem monsunskem deževju, pridelek pa se pobere do oktobra do novembra. Takšne parcele se gojijo nekaj let in nato 12 do 18 let pustijo padec, da bi gozd zrasel. Na teh parcelah se goji mešanica pridelkov. V osrednji Indiji in Afriki bi to lahko šlo za proso, v Braziliji Manioc ter v drugih Latinskih Ameriki koruze in fižola. Deli koruze in fižola Latinske Amerike.
Evropski gozdarji so to prakso smatrali kot škodljivo za gozdove. Čutili so, da zemljišče, ki se je uporabljalo za obdelovanje vsakih nekaj let, ne more gojiti dreves za železniški les. Ko je zgorel gozd, je prišlo do dodane nevarnosti, da bi se plameni širili in goreli dragoceni les. Premik gojenja je tudi otežila, da je vlada izračunala XES Crefore, vlada se je odločila, da bo prepovedala prestavljanje gojenja. Rezultat tega je bilo veliko skupnosti prisilno razseljenih iz svojih MES v gozdovih. Nekateri so morali spremeniti poklice, nekateri pa so se uvrstili v 1 velike in majhne upori. Language: Slovenian