Ena najbolj revolucionarnih družbenih reform Jakobinskega režima je bila ukinitev suženjstva v francoskih kolonijah. Kolonije na Karibih – Martinique, Guadeloupe in San Domingo – so bile pomembne dobavitelje blaga, kot so tobak, indigo, sladkor in kava. Toda nepripravljenost Evropejcev, da bi delali in delali v oddaljenih in neznanih deželah, je pomenilo pomanjkanje delovne sile na nasadih. Tako je to dosegla trikotna trgovina s sužnji med Evropo, Afriko in Ameriko. Trgovina s sužnji se je začela v sedemnajstem stoletju. Francoski trgovci so odpluli iz pristanišč Bordeaux ali Nantes na afriško obalo, kjer so od lokalnih voditeljev kupili sužnje. Slaves, ki so bili za trimesečno potovanje čez Atlantik do Karibov, so bili sužnji, ki so bili vpleteni in vpleteni, sužnji. Tam so jih prodali lastnikom nasadov. Izkoriščanje suženjske delovne sile je omogočilo vse večje povpraševanje na evropskih trgih za sladkor, kavo in indigo. Pristanišča, kot sta Bordeaux in Nantes, so svojo gospodarsko blaginjo dolgovala razcvetni trgovini s sužnji.
V celotnem osemnajstem stoletju je bilo v Franciji malo kritik suženjstva. Državni zbor je imel dolgo razpravo o tem, ali je treba človeške pravice razširiti na vse francoske teme, vključno s tistimi v kolonijah. Vendar ni sprejel nobenih zakonov, saj se je bal nasprotovanja poslovnežem, katerih inc je bil odvisen od trgovine s sužnji. Končno je bila konvencija, ki je leta 1794 zakonodajala, da osvobodi vse sužnje v francoskem čezmorskem posesti. To pa se je izkazalo za kratkoročni ukrep: deset let pozneje je Napoleon ponovno uvedel suženjstvo. Lastniki nasadov so svojo svobodo razumeli kot pravico do zasužnjevanja afriških črncev v Pursuiju o svojih gospodarskih interesih. Suženjstvo je bilo končno ukinjeno v francoskem debelem črevesu. leta 1848.
Language: Slovenian Science, MCQs